I blagosloviše Reveku i rekoše joj: Sestro naša, da se namnožiš na hiljade hiljada, i seme tvoje da nasledi vrata svojih neprijatelja!
In blagoslove Rebeko, govoreč ji: Ti sestra naša, bodi mati tisočkrat desettisočem, in v last naj bodo semenu tvojemu vrata sovražnikov njegovih.
Isti dan došavši sluge Isakove kazaše mu za studenac koji iskopaše, i rekoše mu: Nadjosmo vodu.
Zgodi se pa še isti dan, da pridejo hlapci Izakovi ter mu sporočé o vodnjaku, ki so ga bili izkopali, ter mu reko: Našli smo vodo.
Tada odgovori Rahilja i Lija, i rekoše mu: Eda li još imamo kakav deo i nasledstvo u domu oca svog?
In odgovorita Rahela in Leja ter mu rečeta: Imamo li še delež in dedino v hiši najinega očeta?
I vratiše se glasnici k Jakovu i rekoše mu: Idosmo do brata tvog Isava, i eto on ti ide na susret s četiri stotine momaka.
In poročniki so se vrnili k Jakobu, govoreč: Prišli smo k bratu tvojemu, ki ti gre tudi naproti in štiristo mož ž njim.
I rekoše im: Ne možemo to učiniti ni dati sestre svoje za čoveka neobrezanog, jer je to sramota nama.
ter jima reko: Ne moremo storiti tega, da damo sestro svojo možu neobrezancu, zakaj to nam je sramotno.
I rekoše medju sobom: Gle, evo onog što sne sanja.
Reko namreč drug drugemu: Glejte, tisti gospod sanj prihaja.
I rekoše jedan drugom: Doista se ogrešismo o brata svog, jer videsmo muku duše njegove kad nam se moljaše, pa ga se oglušismo; zato dodje na nas ova muka.
Reko pa drug drugemu: Res, krivi smo zaradi svojega brata, ki smo videli bridkost duše njegove, ko nas je prosil usmiljenja, a nismo poslušali; zato nas je zadela ta stiska.
Posle dodjoše i braća njegova i padoše pred njim i rekoše: Evo smo sluge tvoje.
Nato pristopijo tudi bratje njegovi ter padejo pred obličje njegovo in reko: Glej, tvoji smo hlapci!
A posle izadjoše Mojsije i Aron pred Faraona, i rekoše mu: Ovako veli Gospod Bog Izrailjev: Pusti narod moj da mi praznuju praznik u pustinji.
In potem sta šla Mojzes in Aron ter rekla Faraonu: Tako pravi GOSPOD, Bog Izraelov: Pusti ljudstvo moje, da mi obhajajo praznik v puščavi.
I rekoše svemu zboru sinova Izrailjevih govoreći: Zemlja koju prodjosmo i uhodismo, vrlo je dobra zemlja.
in rečeta vsej množici Izraelovih sinov: Dežela, ki smo jo prehodili, da si jo ogledamo, je jako dobra.
A oni pristupiše opet k njemu, i rekoše mu: Mi smo radi samo torove načiniti ovde za stada svoja i gradove za decu svoju.
In stopijo k njemu bliže in reko: Samo ograje hočemo tu postaviti za živino svojo in mesta za otročiče svoje,
I rekoše Mojsiju sinovi Gadovi i sinovi Ruvimovi govoreći: Sluge će tvoje učiniti kako gospodar naš zapoveda.
In sinovi Gadovi in sinovi Rubenovi reko Mojzesu takole: Hlapci tvoji bodo storili, kakor je ukazal naš gospod.
A oni dodjoše k sinovima Ruvimovim i sinovima Gadovim i polovini plemena Manasijinog u zemlju galadsku, i rekoše im govoreći:
In ko pridejo k Rubenovim in Gadovim sinovom in k polovici Manasejevega rodu v Gileadsko pokrajino, jih ogovore, rekoč:
I rekoše: Zašto se, Gospode Bože Izrailjev, dogodi ovo u Izrailju, danas da nestane jednog plemena iz Izrailja?
In reko: O GOSPOD, Bog Izraelov, zakaj se je zgodilo to v Izraelu, da danes manjka enega rodu v Izraelu?
Jer se sinovima Izrailjevim sažali za Venijaminom bratom njihovim, i rekoše: Danas se istrebi jedno pleme iz Izrailja.
In sinovi Izraelovi so se kesali zaradi Benjamina, brata svojega, in dejali: Danes je bil odsekan en rod od Izraela!
I rekoše žene Nojemini: Da je blagosloven Gospod koji te nije ostavio danas bez osvetnika, da se ime Njegovo slavi u Izrailju!
In žene reko Naomi: Hvaljen bodi GOSPOD, ki te danes ni pustil brez odkupitelja, čigar ime naj bo slovelo v Izraelu!
I rekoše sinovi Izrailjevi Samuilu: Ne prestaj vapiti za nas ka Gospodu Bogu našem, eda bi nas izbavio iz ruku filistejskih.
In reko sinovi Izraelovi Samuelu: Ne nehaj za nas vpiti h GOSPODU, Bogu našemu, da nas reši roke Filistejcev!
Ali narod ne hte poslušati reči Samuilove, i rekoše: Ne, nego car neka bude nad nama,
Ljudstvo pa se brani poslušati glas Samuelov, in reko: Kratko ne; temuč kralja hočemo imeti,
I učini Samuilo kako mu kaza Gospod, i dodje u Vitlejem; a starešine gradske uplašivši se istrčaše preda nj, i rekoše mu: Jesi li došao dobro?
Samuel torej stori, kar je rekel GOSPOD, in pride v Betlehem. In mestni starejšine mu pridejo s trepetom naproti in reko: Je li tvoj prihod miren?
I rekoše Saulu sluge njegove: Gle, sada te uznemiruje zli duh Božiji.
In Savlovi služabniki mu reko: Glej, prosim, hud duh od Boga te vznemirja.
Tada dodjoše Zifeji k Saulu u Gavaju, i rekoše: Ne krije li se David kod nas po tvrdim mestima u šumi na brdu Eheli nadesno od Gesimona?
Potem pridejo Zifovci k Savlu gori v Gibeo in reko: Ne skriva li se David pri nas po trdnjavah v logu, na hribu Hahili, ki je ob južni strani puščave?
Tada dodjoše sva plemena Izrailjeva k Davidu u Hevron, i rekoše mu govoreći: Evo, mi smo kost tvoja i telo tvoje.
Tedaj pridejo vsi rodovi Izraelovi k Davidu v Hebron in ga ogovore, rekoč: Glej, kost smo tvoja in meso tvoje.
I David posla da propitaju za ženu i rekoše: Nije li to Vitsaveja kći Elijamova, žena Urije Hetejina?
In David pošlje in vpraša po tisti ženi. In nekdo reče: Ni li Batseba, hči Eliamova, žena Urija Hetejca?
Tada brže uzeše svak svoju haljinu, i metnuše poda nj na najvišem basamaku, i zatrubiše u trubu i rekoše: Juj posta car.
Nato pohité in vsak vzame oblačilo svoje in ga dene podenj vrhu stopnic, ter zatrobijo v trobento in reko: Jehu je kralj!
Ali se oni vrlo uplašiše i rekoše: Eto, dva cara ne odoleše mu, a kako ćemo mu mi odoleti?
Oni pa se silno zboje in reko: Glejte, dva kralja nista mogla stati pred njim, kako naj mi stojimo?
I sabraše se svi Izrailjci k Davidu u Hevron, i rekoše: Evo, mi smo kost tvoja i telo tvoje.
Tedaj se zbere ves Izrael pri Davidu v Hebronu in reko: Glej, kost smo tvoja in meso tvoje.
Odgovoriše opet i rekoše: Neka car pripovedi san slugama svojim, pa ćemo kazati šta znači.
Odgovore drugič in reko: Kralj naj pove hlapcem svojim sanje, pa oznanimo razlago.
I oni progovoriše andjelu Gospodnjem koji stajaše medju mirtama, i rekoše: Mi obidjosmo zemlju, i gle, sva zemlja počiva i mirna je.
In odgovore angelu GOSPODOVEMU, ki je stal med mirtami, rekoč: Obhodili smo zemljo, in glej, vsa zemlja je tiha in počiva.
Tada dodjoše sluge domaćinove i rekoše mu: Gospodaru! Nisi li ti dobro seme sejao na svojoj njivi? Otkuda dakle kukolj?
Pridejo pa hišnega gospodarja hlapci in mu reko: Gospod, nisi li dobrega semena posejal na svoji njivi? Odkod je pa prišla vanj ljuljka?
Tada pristupiše učenici Njegovi i rekoše Mu: Znaš li da fariseji čuvši tu reč sablazniše se?
Tedaj pristopijo učenci njegovi in mu reko: Veš li, da so se farizeji, ko so slišali to besedo, spotikali?
I rekoše Mu učenici Njegovi: Otkuda nam u pustinji toliki hleb da se nasiti toliki narod?
In reko mu učenci njegovi: Odkod bi mi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi nasitili toliko ljudstva?
A kad dodjoše u Kapernaum, pristupiše k Petru oni što kupe didrahme, i rekoše: Zar vaš učitelj neće dati didrahme?
Ko pa pridejo v Kafarnavm, pristopijo k Petru tisti, ki so pobirali tempeljski davek, in reko: Ali vaš učenik ne plačuje davka?
I pristupiše k Njemu fariseji da Ga kušaju, i rekoše Mu: Može li čovek pustiti ženu svoju za svaku krivicu?
In pristopijo k njemu farizeji ter ga izkušajo in mu reko: Ali je dovoljeno človeku, ločiti se od žene svoje iz kakršnegakoli vzroka?
I rekoše: On je kazao: Ja mogu razvaliti crkvu Božju i za tri dana načiniti je.
in rečeta: Ta je rekel: Jaz morem podreti svetišče Božje in ga v treh dneh sezidati.
A malo potom pristupiše oni što stajahu i rekoše Petru: Vaistinu i ti si od njih; jer te i govor tvoj izdaje.
Malo potem pa pristopijo tisti, ki so tu stali, in reko Petru: Resnično, tudi ti si izmed njih, saj te že govorica tvoja izdaja.
I behu učenici Jovanovi i farisejski koji pošćahu; i dodjoše i rekoše Mu: Zašto učenici Jovanovi i farisejski poste, a tvoji učenici ne poste?
Učenci Janezovi in farizeji pa so se postili; ter pridejo in mu reko: Zakaj se Janezovi in farizejski učenci postijo, tvoji učenci se pa ne postijo?
I rekoše Mu učenici Njegovi: Vidiš narod gde Te turka, pa pitaš: Ko se dotače mene?
In reko mu učenci njegovi: Saj vidiš ljudstvo, da te stiska, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?
I rekoše joj: Nikoga nema u rodbini tvojoj da mu je takvo ime.
In reko ji: Saj ni nikogar v sorodstvu tvojem, ki bi mu bilo tako ime.
Dodjoše pak i carinici da ih krsti, i rekoše mu: Učitelju! Šta ćemo činiti?
Pridejo pa tudi cestninarji, da bi jih krstil, in mu reko: Učenik, kaj naj storimo mi?
I rekoše apostoli Gospodu: Dometni nam vere.
Reko pa apostoli Gospodu: Pomnoži nam vero!
I rekoše mu: Gospodaru! On ima deset kesa.
In mu reko: Gospod, saj jih ima deset.
Odgovoriše i rekoše Mu: Mi smo seme Avraamovo, i nikome nismo robovali nikad; kako ti govoriš da ćemo se izbaviti?
Odgovore mu: Seme Abrahamovo smo in nikomur še nismo nikdar sužnjevali; kako praviš ti: Postanete svobodni?
Tada odgovoriše Jevreji i rekoše Mu: Ne govorimo li mi pravo da si ti Samarjanin, i da je djavo u tebi.
Judje odgovore in mu reko: Ali ne pravimo prav, da si Samarijan in imaš zlega duha?
A roditelji njegovi odgovoriše im i rekoše: Znamo da je ovo sin naš i da se rodi slep,
Odgovore jim roditelji njegovi in reko: Vemo, da je ta sin naš in da se je slep rodil;
Tada, po drugi put dozvaše čoveka koji je bio slep i rekoše mu: Daj Bogu slavu; mi znamo da je čovek ovaj grešan.
Pokličejo torej drugič človeka, ki je bil slep, in mu reko: Daj Bogu čast! mi vemo, da je ta človek grešnik.
A oni ga ukoriše, i rekoše mu: Ti si učenik njegov, a mi smo učenici Mojsijevi.
Oni pa ga opsujejo in reko: Ti si njegov učenec; mi smo Mojzesovi učenci.
Odgovoriše mu i rekoše: Kad on ne bi bio zločinac ne bismo ga predali tebi.
Odgovore in reko: Če ta ne bi bil hudodelnik, ne bi ga bili tebi izročili.
A kad čuše, ražali im se u srcu, i rekoše Petru i ostalim apostolima: Šta ćemo činiti, ljudi braćo?
Ko so pa to slišali, jih zbode v srce ter reko Petru in drugim apostolom: Kaj nam je storiti, možje in bratje?
A oni kad čuše, jednodušno podigoše glas k Bogu i rekoše: Gospode Bože, Ti koji si stvorio nebo i zemlju i more i sve što je u njima;
Oni pa, ko so to slišali, povzdignejo ene misli glas k Bogu in reko: O Gospod, ti si Bog, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih;
2.64643907547s
Preuzmite našu aplikaciju sa rečnim igrama besplatno!
Povežite slova, otkrijte reči i izazovite svoj um na svakom novom nivou. Spremni za avanturu?
In blagoslove Rebeko, govoreč ji: Ti sestra naša, bodi mati tisočkrat desettisočem, in v last naj bodo semenu tvojemu vrata sovražnikov njegovih. 